V prejšni objavi sem opisal  kratek biografski skok med začetkom bivanja v Ljubljani in njenim koncem.Skoraj teden dni nisem več tam in vam povem, da je občutek, ne biti tam, tako močan, da se vsako jutro tega zavem.Verjetno je to zelo podobno temu, da na potovanjih nikoli ne vemo več, kateri dan je, zelo dobro pa se zavedamo, koliko časa nam je še ostalo do trenutka, ko bo kerozin napolnil letalske motorje in bomo komaj čakali, da doma pokličemo najboljše prijatelje in jim z dodatkom pretiravanja, povemo naše zgodbice.

No, kaj takšnega me še ne mika, čeprav se je vmes zgodilo nekaj res omembe vrednih situacij z bližnjo okolico, tega 315 prebivalcev velikega naselja, kjer trenutno preurejam v meni všečno, staro hišo.Hiša je, kar se osnovne gradnje tiče vrhunsko zasnovana in verjamem, da sodobni graditelji niso sposobni vseh skrivnosti, ki so jih poznali naši predniki.Recimo tole, kdo še danes tako podrobno spremlja pomikanje sonca skozi leto in potem na tej osnovi postavi  temelje za gradnjo?Seveda se najdejo ampak bolj zanesenjaki kot praksa!

Nedavno je v Podrago in vso dolino treščil vročinski val.Res, že tri dni nas ful power tolče sonce in če se moraš slučajno zapeljati do Vipave, je v avtu blizu vrelišča.Nihče se ne premika kaj dosti po vasi.

Hiša na Podragi 18, je z izjemo sredine dvorišča, kjer je ves dan sonce in tam stoji majhen bazenček za Svita, ves čas v senci.Jasno mi je tudi, da pozimi sonce bo, ker so si tako zamislili.Sedaj pa se pomika ob robovih streh, podesta in balkona, ravno prav, da zjutraj poliže okna nato pa se diskretno umakne in pusti, da ljudje v hiši normalno v zelo prijetni temparaturi počnejo, karkoli si pač želijo.Da ne govorim o kleti polni, praznih sodov.Tam,  bi lahko imel stenco in bi kvalitetno treniral, sem pomislil tako mimogrede.Si predstavljate, kako bi se čudili lokalci, ko bi iz kleti izvlekel sode drugam in si potem namontiral stenco aka. Darkness roof v Magic woodu, hehe.Zakon!

Vse je možno, vse kar si zamislimo je lahko »top shit«.

Skratka, bajta funkcionira nenormalno dobro.Trik je v tem, da je zelo pomembno kako jo obrnemo, kje naj bo nižja, kje višja, kako razporediti stene in notranje prostore, velikost in pozicija balkona, kot strehe, dolžina in kot nadstreška, vse je pomembno.Tukaj so delali umetniki svojega posla.Kamen so klesali in odlično poznali vremenske razmere.Obe spalnici sta hladni, kuhinja ravno prav, kopalnica in wc, pa ko odpreš okno, ne boste verjeli, dobita sončne žarke! Brez heca, stvar dela in se ne morem načuditi, zato sem se ta teden predvsem ukvarjal s preučevanjem tega in počasi poštimal nujne stvari, kot pa s prvim vlakom letel v Ikeo po nove luči in tepihe, kozarce ter tiste majhne nepomembne dodatke za 1,99 eura, ki nas vedno prepričajo, pa jih potem sproti izgubljamo.Ok. ravno včeraj smo se zapeljali do Ikee, ki je res blizu, takoj čez mejo v Villesah, manj kot pol urce po avtocesti.Kupili smo točno to, itak.Aja, pa svečke in tiste dišeče pizdarije.Ful dobra pa je zdej ena taka lučka na senzor, varianta za otroke, če se ponoči zbudijo in se potem prižge.Oba s Svitom sva bila čisto navdušena in jih nabavila par komadov.Sedaj, če gre mali ponoči scat, se kar sproti prižiga in ugaša mini avtocesta do wc-ja in kar je cool, Špela nad light showom ni navdušena, to mi je bilo jasno, da ne bo, ampak to so takšne igrače za nas tipe in me bolac kuri.Glavno da se same prižigajo in ugašajo.Stanejo po 1,99 eura.Navali narode. Nemudoma čez mejo je zbalansirala najino veselje in zmagoslavje s tem, da smo morali še za eno uro v Anitin rastlinjak nabavljat neke rastlince.Mali je umiral od želje po sladoledu, ki ga vrtnarka Anita seveda ni imela, zato je zganjal cel kup lumparij in jaz, ki se nisem aktivno udeleževal debat o majaronu, timijanu, baziliki, solatah, semenih sem pokasiral malega.Ona je dol padala na cele grede raznih zelenih vsadkov, jaz pa se kuhal pod streho rastlinjaka in lovil malega, ki je na vsak način hotel razporediti Anitin vrt v nekaj bolj naravnega,  bi rekel.Če bi morali Špela in Anita nekam malo stran po kakšno sadiko, bi mu pustil, da se nemudoma zadeve na polno loti in potem, ko bi Anito skoraj kap, bi ji predlagal naj si kupi  tiste poceni lučke v Ikei in odpre razturen rastlinjak ponoči,  kot nekakšno sprostitveno sprehajalno pot.Prepričan sem, da bi vsi ljubitelji zelene rastline z užitkom pohajali in se vsi »high« krasno zabavali v light showu Anitinega vrta!

"There is a train heading straight to heavens gate...." Johny Cash.

Nekako takole zgleda pot vsakega plezalskega zanesenjaka,ki stopi na ta vlak in potem niti ne veš več,kje je zadnja ali vmesna postaja,po vsej verjetnosti,pa naj jim bo katolikom ,so to nebesa.

Pravkar sem se vrnil domov iz vikenda v Dolžanki.Dva dni bolderjev,spanje pod zvezdami,ribe na žaru in nov res vrhunski projekt za to poletje.

No domov,v bistvu sem v Vengi.Tako kot poje Srbska New York zvedza Kuča posao, jaz lahko kar enostavno končam pri posao.Kuče nemam in je verjetno,vsaj v moji lasti in mojem življenskem obdobju,ne bo.Pa ne potrebujem nasvetov v stilu,ja seveda,če tako razmišljaš ipd.motivacijsko sranje.Premislil sem prekleto dobro in vedno ko vržem finance na kup,sem srečen,da sploh zberem za vse tekoče stroške,najemnine,hrano,vrtec,prispevki kot samozaposlen.Niti ne vem več dobro ampak približno 1.200 da sem na ničli.

Kljub temu,sem pogledal malo globje in ugotovil,da sem v bistvu uspešen,pa čeprav  v primerjavi z večino slovencev,pač ne posedujem nobene nepremičnine razen tistih kamnov,na katerih so zgodbe mojega življenja.Tudi podedoval ne bom nič,ker enostavno ni kaj za podedovati.

Ko mi je pred tremi meseci umrl oče sem v Ljubljano prinesel televizijo,mikrovalovko in prodajam njegovega Cliota.Še ta delež si bomo z setrami razdelili na tri dele.

Pred trinajstimi leti sem prišel v Ljubljano študirat gozdarstvo na biotehnični fax.Tam sem zdržal pri miru in opravil par izpitov.Študija nisem končal in kasneje sem vpisal telekomunikacije.Tako malo za hec,potem pa padel noter in pribrcal do zadnjega izpita in kilavega profesorja,ki je bil za v muzej.Kot bi spustil poglavje interneta in digitalnega razvoja nam je moril z elektotehničnimi osnovami na način,da smo se morali na pamet učiti ogromno zapletenih teoretičnih elektro vezav.

Torej,v četrto sem ponovno padel,ker sem v dveh skicah pozabil narisati transformator,predhodno pa pravilno odgvoril na skoraj 20 vprašanj.Ampak,stari je določil,da pomankljivost na tej skici odloča o opravljenem izpitu.Itak,da se mi je spipalo in pustil sem še ta študij,nikoli diplomiral ter se odpravil v svet.

Takrat dejansko nekako nisem plezal,sicer sem se občasno malo pretegnil in naredil kakšen vzgib na podbojih v moji katastrofalni študentski sobi na Njegoševi ul.11.Katastrofalna v smislu tega,da ni bilo ogrevanja,imel sem majhno pečko na drva,ni bilo notranjega wc-ja,na tušu,pa topla voda kot blažev žegn edino v nedeljah,ker ni bilo sostanovalcev in sem bil ponavadi edini,ki se nisem vračal domov,ker tam v bistvu nisem imel kaj pametnega početi in še avtoštopa se resnično naješ.

Kar mi je bilo na Njegoševi tako všeč je bil ogromen,pravi piano,parkiran v sosednji precej boljši sobi,za precej več denarja na mesec in tam je stanovala lektorica romunskega jezika Eva.Vedel sem kam vtakne ključ,ko se je vračala za vikende domov.V bistvu,sem ugotovil,da ve,da se jaz ne vračam in mi ga je tam puščala namerno.

Imela je strašansko dobro zbirko klasične literature, odlično zbirko cd plošč,slike,razne majhne dodatke iz vzhodne evrope in ta velik piano.Nedelja,je bil moj raziskovalni dan in ta soba je bila kot bi se priklopil na internet.Ure in ure sem brskal in bral,odkrival svoje komade na klavirju,ki seveda niso za poslušat ampak vsak ve,da če kdaj kar tako malo po svoje klofaš po tipkah,se ti kdaj zazdi,da si ujel ali zaigral kašno melodijo.V nedeljo zvečer sem vse vrnil na svoja mesta in se ponavadi še potem kar tako malo po oklici Tabora sprehajal in vandral vse tja do Prešerca pa potem po Miklošičevi mimo kinoteke nazaj proti svoji sobi,poleti prijetno hladni,pozimi pa,če nisem kuril,kaj pa drugega kot mrzli.Drva sem po dogovoru z najemodajalcem dobival v klet te bajte.Za sobo sem plačeval 120 mark.Štipendije nisem prejemal,zato sem stisnil vsak job ki se je pojavil.

Bil sem nešteto funkcij.

Natakar,gradbinec,nosač,delavc v fabriki,prodajalec,turistični vodič,statist v reklamah,igralec v reklamah,plesalec na vrveh,dj, po domače...ma ne spomnim se več kaj vsega sranja sem delal.Enkrat sem žgal nočne na poštnem terminalu,drugič fural pakete s kolesom po Ljubljani.

Za mano je 13.let tako pestrega življenja v tem mestu,da sedaj,ko sem preživel in se marskikatere tragedije,v stilu,ko sem bil tako švorc,da sem moral dripnat pašto v merkatorju,mi kakšen privatnik ni plačal nekaj ur za opravljeno delo,spominjam nekako simpatično.

Kako to se sprašujem,da moramo nekateri garati skozi life eni drugi pa ležerno šetnejo,povzročajo dolgove in kradejo denar na "pošten" način.

Evo,tukaj je odgovor.Ni fora,da sem se matral,učil sem se.Toliko vem sedaj,da to znanje ne zamenjam za nič na svetu,spoznal sem ulico,kravate in recimo temu moj življenski hobi ali način življenja.

Sedaj,ko sem tukaj v ljubljani zadnji teden po vseh teh letih,se z mislimi že selim na vas,bolj natančno v Podrago in gremo na vaško poletno romanco.Veliko spominov je zbledelo,mnogo jih še živi v meni,adijo Ljubljana.Tam me čaka 200 let stara kraška bajta,z delavnico,kletjo in podstrešjem,kjer bo kmalu zrasla 45 stopinj nagnjena flanka z krimpi,da bomo res strong.Countdown 8 days!!!

Tako kot sem pred tem pustil za sabo Velenje,kjer sem živel 20 let se sedaj premikam in sledim srcu.

Vesel sem,da nimam kredita in sem svobodno bitje.

Pa, da ne bo pomote,Venga ostaja tukaj,kjer je,v Rožni dolini.Kako dolgo ,pa je seveda odvisno od vas,ki v Vengi kopujete.Tudi sam,se bom nekako prevažal gor in dol in vas še naprej navduševal :)

...train is not stoping for you,you should stop the train and enyoy the life!

Pretekli dogodki so prelomni za slovensko plezalno sceno.Tako kot dejstvo, da smo dobili tudi Slovenci 9a pri \"petnajstih\" letih(Domen Škofic,Radovlljica),kot nova plezalska družbena ureditev,ki je nekako standard v svetu že deset let pred nami.

Govorim o \"masi\" plazilcev,ki so zaradi poceni šnelkursev dobesedno zrasli kot Rusi,ki jih ni zmanjkalo pred Nemškimi mitraljezi.Nemcem je prej zmanjkalo streliva,kot je bilo Rusov.

To je dobro.Tako se je končala 2.svetovna vojna.

Slovenska plezalska zgodovina ima krasen,ravno obratni razvoj,kot svetovna.Spet smo najmanjši,najbolj posebni in res dobri,če ne kar najboljši od vseh,glede na skupno število prebivalcev.Pri nas je razcvet športnega in tekmovalnega plezanja dobil pospešek v devetdesetih letih,uf,prejšnega stoletja.Svašta.Sliši se pradavno,v resnici pa slabih dvajset let odkar so naš podij krasile zvezde Tadej Slabe,Guček,Mejovšek,Grom,Lukič,Perko,Čehovin,Golob,Kalan,Stepanjan,  ma cel kup plezalcev ki so lezli 8b in več.Tudi sam sem 92ga leta zmagal kot \"froc\" ali uradno starejši deček na neke vrste evropskem mladinskem in kot 15letnik preplezal 8a+ ali CSN.To je bilo davnega 1991.

Kar želim povedati je,da se odlično spominjam kako je takrat izgledal vstop med plezalsko sceno.Vsi so bili strgani,revni in spali po Miški.Na skrivaj kadili čike,travo in pili lokalno vino.Ok.Kakšen seveda tudi ne,kakšen pa preveč,čisto odvisno in kar je bilo skupnega vsem,to je bil klub \"above 8a\" smer!

Bolj kot ne pogoj,da si sploh lahko rekel, jaz pa plezam.Ni čudno da sem ali še marsikdo drug, po pol leta treninga že plezal 7b in po 9 mesecih šli na državno prvenstvo.Dragi moji,mi smo šutali kot norci.Zjutraj  dila trening,šola in gas v kotečnik.Brez denarja,na štop in pingo sok plus sendviš z pet deg posebne noter.

Peš čez pol kotečnika in če si imel srečo si dobil prevoz do glavne ceste,če ne dve uri in pol hoje iz luknje do odcepa za avtocesto.Da ne govorim o mojih izletih v Mišjo peč.Fantje,pa to je bil veliko težji  trip kot sedaj do švice,dosti huje.Dvakrat ali trikrat sploh nisem prišel do Ospa.Ob 6 zjutraj na štop iz Velenja,potem pa loterija.S sabo vsa hrana za tri dni in ko sem končno pristal v Ospu,bi mi gladko kakšen Igor Kalan rekel,dans za mularijo ni vstopa.Seveda,bi to bila šala ampak v vsaki je malo resnice.

V primerjavi z danes,ste lahko začutili to bistveno razliko.Mladi plezalci so sedaj  zaviti v vato.Starši jih transportirajo naokoli,imajo trenerje, jedo zdravo hrano, veliko spijo,bolj malo hodijo na zabave.Skratka, to so pravi športniki,ki jih ne vidiš pogostokrat zunaj.Svojim trenerjem v celoti zaupajo.Vse ok. če bi še vklopili svoje možgane in se svojim letom primerno \"neprimerno\" obnašali,bi bili še boljši kot so.

O tem kdaj drugič,ker me bo Martina Čufar z svojim trenerskim znanjem takoj opomnila,da negativno vplivam na biološki razvoj kefirnih bakterij,ki so nujne za odlično zdravje človeka.

Odrasli novopečeni lastniki plezalk,predvsem punce,pa kaj kmalu zaidejo v vode lovljenja malo večjih ribic,kot so jih lahko do sedaj,klasično po lokalčkih in prej študentskih žurih.Tukaj je ta podobnost z svetovnim povprečnim plezalcem o katerem sem govoril še na začetku te kolumne.Ko sem kot mladinec zalutal po tujini,sem se čudil zakaj tako kot pri nas ne izgledajo vsi plezalci presušeni in lezejo minimalno 8a.

Tam sem videl ljudi,ki so se smejali,lepo oblečeni in uživali v top rope 6a in so bili tam cel dan.Če bi bil star dovolj,bi tudi poštekal da punce osvajajo fante in bolj redko fantje punce.Torej smo plezalska skupnost izredno napredni,saj sociologi napovedujejo te trende,ki da,v prihodnosti prihajajo,ker moški preveč sedi za računalnikom in izgublja svoj lovski nagon.

Torej postali smo normalni.Slovenci smo sedaj v Evropski Uniji,popolnoma uravnovešeni.Naši tekmovalci z izjemo Kruderja ne izstopajo,lepo so oblečeni imajo manire,ne preklinjajo.

V plezališčih ljudje in družine na veliko drgnejo 6a-je,otroci težijo za sok,študentje se lovijo in ulovijo po stencah ala Parmova v Ljubljani.

Mi dinozavri,ki še vedno nabijamo neke težke smeri in bolderje,pa smo za na podstrešje oziroma nas je samo še tako malo,da v celi hiši napolnemo podstreho.Vsake toliko se potem posname kakšen film,ki pa ga 95% občinstva tako ali tako ne razume oziroma se sprašuje v čem je sploh razlika razen da se je med plezanjem kogarkoliže,vmes zamenjala muzika.

Welcome to EU!

Hrvaška,pa naj tudi pride v EU,ker tam v Splitu asevi,naši prijatelji komaj čakajo,da pridemo dol zlest vrhunske projekte in Splitske študentke,da nas vprašajo kako to da ste vi tako jaki i dobro izgledate.

Evo,tam so v času , ko smo še vedno zanimivi.V Sloveniji,hmmm,ko prinesem  magnezij na stenco  Parmovo,pa tudi če bi bil Adam Ondra ali Chris Sharma,bi bil samo prodajalec,ki ga nihče ne pozna.

Tako da,naj se skine že ta glupa meja in se začnimo družit z Hrvati,ker so face in imajo noro dober potencial za DWS,hude smerke in morje,lepo vreme,muziko.Ma,če je treba grem obkrožit Za arbitražo, na ta najbolj blesav referendum naših pacientov iz parlamenta.

Vreme spet poživlja duha in telo!Razgibajte možgane in se lotite kakšnega projekta.Tipom predlagam,da brez pomislekov in predhodnih vrašanj od zadaj med pomivanjem posode njihove drage,dokažejo,da moški še vedno \"rulamo\"!

Keep the spirit!

Minuli vikend,natančneje v soboto  zvečer je dobila zgodba,ki se je začela pred tremi leti,svoj epilog.Še dobro se spominjam,kako me je poleti 2007 poklica neki Peter iz Kobarida in mi razlagal na dolgo in široko o projektu Outdoorshow,kjer bi se  združili plezalci,kajakaši na divjih vodah,padalci in divji mountabikerji,pod isto organizacijo adrenalinskih športov.Ideja se mi je takoj zdela super in sploh sem vedel,da je našel pravo osebo za sodelovanje,kajti že na začetku sem razumel,da bo to ogromno dela,precej več kot samo postavljanje smeri za balvanske probleme.Nekaj časa sva se vrtela okoli honorarja za moje strokovno delo in skoraj bi se ponovila klasična slovenska zgodba,ko bi dobil odgovor,u to pa je predrago...Govorimo o sloevnski minimalki,ne pa o direktorski plači!

Niti malo pa si ni mislil,da bom na koncu koncev še dj,komentator,montažer plošč,skratka,ko sem se prvič tistega maja 2007  pojavil v Kobaridu nas je tri dni pral dež,stene so stale ob kampu Koren.S sabo sem prinesel vse oprimke,strokture,torej nujno potrebno za postavitev smeri.Mislim,da če ne bi začutil,da fantje res delajo s srcem in da celotna viba positiva lokalnih prebivalcev tako vpliva name,bi pospravil mašinco,spakiral nabito polnega ax-a in se odpeljal domov.

Obratno,verjel sem v ta projekt tako kot oni,sprva so me prepričevali in bodrili ob 2h zjutraj,ko sem pod reflektorji in dežju vijačil oprimke,tako da sem bil spredaj pod streho,ko pa sem moral priviti oprimek,sem moral zvrtati luknjo,se spraviti na hrbtno stran stene,pribiti matico in se spet vrniti ter zašraufat grif.Po dveh dneh sploh nisem več čutil kapelj dežja,lilo je povsod po meni,dež je vsem pral glavo in kaplje vode so padale po hrani,v kozarce piva...Ko sem se ponoči ulegel v šotor mi je bilo čisto vseeno,če bo jutri sonce ali dež.Tekma bo!Za vsakko ceno jo bomo izpeljali,sem si mislil.Poleg vsega tega kaosa,so me prijatelji plezalci dnevno klicali,kako kaj kaže.Nujno je bilo,da smo ostali v kontaktu,kajti brez njih bi bil ves trud zaman,zato smo pokrili ves ambient stene z ogromno plahto,ki jo je nabavila Lidija,lastnica kampa Koren,res super ženska.Že tako ali tako smo ji ves čas morili,ker nam je metalo ven elektriko in sem parkrat skupaj z Kobariško ekipo na lestvi obstal v temi.V eni roki mašinca,v drugi tvorina in tako čakal na menjavo varovalke.

Po treh dneh kalvarije je na dan tekme posijalo sonce!!

Čudež?

Ne,v te ne verjamem,v bistvu mi je bilo vseeno,tako kot vsem ostalim.Bili smo tako zdelani,da še opazili nismo lepega jutra,samo sprehodili smo se okoli sten in takoj začeli z dnevnimi opravili.Do začetka kvalifikacij,sem bil ves čas na telefonu in vsem razlagal,ja tekma je,master,dogaja,pridite in vmes lepil oznake za cone,štartne oprimke ter na hitro šest lokalcev naučil sodniških opravil.

Nato sem zagrabil mikrofon,se vsedel za mešalko, spustil glasbo ter pozdravil obiskovalce in nastopajoče.

Tako se je rodil KOBARID BOULDER MASTER 2008 in zvečer smo imeli vsaj sto gledalcev,zanimiv finale,sicer ne preveč napet,ker je Klemen Bečan splezal vseh 5 problemov precej hitro,drugouvrščeni pa enega.Kljub dobri konkurenci,so se fantje popoldan malo preveč sprostili :) in še zvečer čutili posledice na pretežkih gibih.

Kakorkoli,vsi smo bili presrečni,da nam je tekmo uspelo izpeljati in nasplošno smo se imeli super še dolgo v noč po finalu....

KOBARID 2009 smo zasedli glavni trg.V platah še ni bilo lukenj in zadaj puš.Oder smo povečali in dodali big screen.Krasen finale,Bečan ponovno brez konkurence.Prvi tuji udeleženec Cody Roth zasede drugo mesto.Gledalcev vsaj 500.Stene so pritrjene na mestno cerkev!

KOBARID 2010 Vrhunski finale,z udeležbo naših najboljših plezalcev.Zelo napet finale,zmaga Jernej Kruder pred Klemenom Bečanom.Klemen premaga brata Jureta samo za en poskus.Gledalcev več kot 1000.V zraku je bilo čutiti tisto krasno vzdušje,ki si ga ta šport zasluži.Gledalci so bodrili,vklikali,se drli,skratka totalno uživali v dobri predstavi in ne da bi se sam hvalil,ampak zelo dobro so lahko spremljali potek in dogajanje ob mojem komentiranju.Če je kdo mislil,da ni več takšnih balvanskih tekem,se moti.Kobarid jo ima in spet bo,naslednje leto.

Upam,da bom imel tokrat puše v steni,letos smo navrtali luknje in stene polepšali.Vsekakor najboljša tekma za moje pojme po zelo dolgem času!

Se vidimo drugo leto 2011!!

Šeli

Porodni krči trgovine Venga so mimo.Potem,ko mi je uspelo revitalizirati prostor v Rožni dolini in ko smo trdo delali,da smo relizirali vaše zahteve in želje,postaja Venga iz dneva v dan tisto,kar sem si zamislil ob nastanku tega projekta.

Zagotovo,bo to ena najtežjih preplezanih linij.

Venga je po enem letu obstoja precej bližje ideji,da postane najboljša plezalna trgovina pri nas,kot je kazalo še pol leta nazaj.Trenutno je v ponudbi vse, kar je bistvenega za resno in rekreativno ukvarjanje z športnim plezanjem in balvanskim.Alpinisti in bigwolerji,pa so po naročilu in kontaktu z mano,dobili prav vse kar so  potrebovali  bodisi za odpravo bodisi plezanje dolgih smeri.

Venga gradi na plezalskih izkušnjah in osebnem stiku prav z vsakim,ki se znajde v Rožni dolini  na cesti 9/5.Gre za nov pristop,ki je marsikje po svetu že standard za specializirane trgovine.

V tem je vključena fleksibilnost in upogljivost,da čimbolj ugodimo zahtevam naših strank.

Februarja je Vengo obiskal dober prijatelj Chris Sharma,kar je dogodek leta,tako za trgovinico kot v smislu predavanja,ki ga je imel v Španskih borcih.V prihodnje,bom povabil še več znanih plezalcev in si tako prizadeval za community feedbacak.Ta teden organiziramo skupaj z ekipo iz Kobarida balvansko tekmo,kjer bomo podarili nekaj nagrad za udeležence.Venga tudi podpira dva odlična plezalca.Mino Markovič,ki zmaguje na svetovnem nivoju  in najraje pleza v oblačilih E9( distribucija Venga) ter Urha Čehovina,ki stiska sok iz poličk tako apnenca kot granita.

1. Sploh bo na tej Venga Sceni veliko zanimivih textov in slik iz sveta plezanja v katerem se vrtim in se vrtite tudi vi,ki to stvar počnete na visokem nivoju.Lepo je biti plezalec na high level pa je moto meseca maja!

Pridruži se klubu,tako, da pustiš okolico pri miru,se zamisliš,pristopiš in počneš to z občutkom.Ukvarjaj se sam s sabo in ne z drugimi.

Takšne podpiramo in v to verjamem!!

Grega Šeliga -Šeli

na slikah: Chris v smeri Gulpe Estado 9b,vzdušje na finalu v Kobaridu 2009 in El Techo los tres B, Hueco februar 2010.Eden najlepših 8a -jev na svetu,ki sem jih plezal.

Ne se jebat, Dave je zrihtal sceno =)